Lahko bi pisali in napredali modrosti, pa jih ne bomo. Preprosto bomo objavili star članek/razmišljanje o ljudskem zdravilcu iz leta 2007…Mnenje si potem ustvarite sami
Ali pa se nam pridružite, da zberemo Skrito Energijo in skupaj dokončamo oblikovanje profila ljudsekga zdravilca.
Kar nam je v dosegi cenimo malo – oziroma, zgodba o obujanju tradicionalnega slovenskega zdravilca
Avtor: Zlatko Križan
Od kar sem se naučil brati vem eno – knjige nimajo nog, zato same ne pridejo do mene – sam se moram potruditi do njih. Vendar pri tem ne mislim samo na materialno plat knjige, mišljena je predvsem knjiga kot simbol varovanja in prenašanja znanja. Za znanje gre. In z znanjem je povezan tudi trajnostni razvoj, toda kaj pomeni trajnost, se bomo dotaknili v globini tega prispevka. Trajnostni razvoj prepogosto povezujemo samo s podeželjem, do tega pa prihaja zaradi našega enostranskega poznavanja samega pojma. Le kaj pa ima vse to skupnega z zdravjem, zdravilstvom ? Ogromno.
Narava
Trajnostni razvoj je res lep preplet besed, ki se zelo rad uporablja v populističnih nagovorih politike, ki pa ponuja rešitve in podporo graditve le enega stebra trajnostnega razvoja. In to gospodarskega (ekonomskega) – kaj pa ostala dva stebra? Trajnostni razvoj je preplet treh stebrov, socialnega (družbenega), gospodarskega (ekonomskega) in okoljskega. Samo na teh treh stebrih lahko sloni razvoj v prihodnje. In smo tam (kjer ni muh), kjer ni več sprenevedanja. Ko govorimo o tem novem času, ki prihaja, ko se govori o renesansi, o svetlobi o odpiranju, je res, da smo v tem času, pa ne ker bi nekateri s strahom in figo v žepu še vedno korakali kot raki v stare čas, ampak smo v novem času predvsem zaradi povezovanja znotraj znanosti. Govorim o interdisciplinarnosti. Tako nam lahko etno-medicina pri rekonstrukciji starih znanj in praks mnogo pomaga. Namreč gre za zlitje, preplet misli in iz tega izhajajočih znanj. Etnologija in Medicina z roko v roki. Antropologija pa tudi ne zaostaja.
Znanje
Ko so še stari ljudje malikovali drevesa in se hodili k njim zdravit, je to postalo že tako obremenjujoče, da je marsikatero drevo dala lokalna duhovščina s pomočjo orožnikov posekati. Takrat je beseda zdravje še izhajala iz izvora, ko so se ljudje zdravili »z druvjem«. Danes smo tako daleč, da smo že izgubili stik z izvorom, v hitrem slogu življenja pozabili tudi na to, da bi se vprašali »H kateremu zdravniku pa se hodi zdravit Drevo«. Pa pustimo Drevesa, ta se znajo zdravit s svojimi smolami sama. Zato pa lahko ljudje imamo »smolo«, in ko se zdravje prevesi v bolezensko stanje, prihaja v »novi dobi« do velikega absurda. V Sloveniji pride na enega zdravnika 419,12 prebivalcev (po Eurostatu – HFA kazalniki pravijo, da na 100 000 prebivalcev pride 224,23 zdravnikov), kar pomeni, da imamo visoko stopnjo dostopnosti do uradne medicine in pomoči toda vsi vemo, da statistika premore marsikaj, realno življenje pa nekaj povsem drugega. Namreč spremenjene ekonomske in socialne razmere »tranzicije« srednjemu in nižjemu sloju vedno bolj oddaljujejo zdravstveno storitev, saj si je preprosto ne morejo privoščiti. In tu nastopa polje sive »alternative«, področje poplave zdravilcev, zdravilstva, metod zdravljenja takšnih in drugačnih (toda te teme ne bomo načenjali, čeprav bi recimo tudi kakšna cvetka sodila v ta zapis, kako je »in« dvotedenski študij Ayurvede v Nemčiji), pri tem pa se iz prakse umika staro znanje – kot mu radi popularno rečemo – naših »babic in dedkov«. Namreč v njihovih časih je bilo zdravnikov le nekaj po mestih in cenovno so bili zelo nedostopni (da o mobilnosti in dolgih poteh do njih ne govorimo). Zato so bili na podeželju in med revnejšimi sloji kot podpora vaški padar, vešča, veščak, zaročitelj, ranocelnik, zeliščarica…Vsak zaselek je imel hišo, v kateri je bil nekdo, ki je znal pomagati, če že ne povsem pozdraviti. Nabor zdravilca je bil širok, od zeliščarstva, do puščanja krvi, polaganja rogov, diagnosticiranja z gledanjem v vodo ali scanje (uroskopija), polaganjem kamnov, oblaganjem z glino, vozlanjem, zagovarjanjem…
Resnica
In smo pri etiki. Tej znanstveni veji filozofije, ki se ukvarja predvsem z odnosom človeka do človeka. Etika, ki bo morala slej kot prej preseči svojo omejenost in prerasti v trajnostno etiko, ki se bo ukvarjala tudi z odnosom med vsem živim. Za to bo pa potrebno prerasti marsikatero religiozno, duhovno omejenost, sama kultura bo morala postati to, kar je in ne to, na kar je bila sedaj reducirana. (Danes se posplošeno enači kulturo samo z umetnostjo, kar je velika zabloda, saj je kultura preplet – znanosti, etike in morale, izobraževanja in umetnosti). Vsekakor ne gre zanikati časa v katerem smo. Uradni medicini, ki temelji na znanosti, se lahko zahvalimo za podaljševanje našega časa življenja, dobri in učinkoviti diagnostiki gre pripisati marsikatero bližnjico do dobrega zdravja. Predvsem pa, ko smo pri zdravju, se preveč osredotočamo na bolezen kot takšno in manj na zdravje. Težišče pa naj bi bilo ravno obratno – pri vsakem posamezniku dobro zdravje, to pa pomeni manj možnosti za bolezen.
V vseh zgodovinskih dobah, na vseh stopnjah razvoja in na vseh kontinentih se je človek srečeval z boleznijo in smrtjo ter se trudil, da bi ostal zdrav in si podaljšal življenje. Bolezen je bila že v davni preteklosti velika nevarnost za človeka in za družbo, zato si je vsako ljudstvo izdelalo svoj način boja proti boleznim in si ustvarilo svoje ljudsko zdravilstvo. Ljudsko zdravilstvo ni bilo nikdar samo sebi namen; vedno je nosilo trajno izročilo. Tesno je bilo povezano z magijo, verovanji, z logiko, ki je ne moremo zanikati. Poleg tega je bilo vselej zelo izvirno, iznajdljivo, znalo se je prilagajati času in prostoru. Bilo je trajno, dopuščalo pa je tudi možnost, da so se nove informacije, ki so se porajale, nacepile na njegove tradicionalne elemente. Še preden je bila kaka novost sprejeta, je morala postati last širokih ljudskih množic.
Glasniki ljudske medicine so bili ljudje, ki so imeli večjo sposobnost zdravljenja od drugih. To so bili ljudski zdravniki. V začetku obstoja človek ni poznal zdravil. Užival je predvsem rastlinsko hrano, s katero se je tudi zdravil, ko je zbolel. Prva zdravila v obliki živeža so nabirale žene. Nekatera zdravila so naši predniki odkrili, ko so si z raznimi rastlinskimi deli zdravili rane, ki so jih dobili na lovu ali v boju.. Pozneje je človek spremenil način življenja in se je začel preživljati s poljedelstvom, z gojenjem novih kultur in rejo domačih živali. Tako so se rastlinskim pripomočkom pridružila še zdravilna sredstva živalskega izvora. Nagonsko zdravljenje bolezni in poškodb se je umaknilo namenskemu zdravljenju. Znanje s področja ljudske medicine so pozneje prevzele organizirane civilizacije kot svoje uradno zdravilstvo. Dolga stoletja so v ljudskem zdravilstvu uporabljali le zdravila rastlinskega izvora. Že v davnini pa so ljudje razen zdravilnih učinkov spoznali tudi strupeno in škodljivo delovanje rastlin; pri nekaterih tudi njihovo omamno moč. Ljudsko zdravilstvo posameznega naroda nam tako ne daje samo informacij o ljudskem zdravljenju, temveč nam hkrati govori tudi o zdravstveni kulturi naroda, o njegovem odnosu do zdravja, bolezni in življenja. Zakoni razvoja pa so ostali isti, enak je ostal tudi človek, njegova hotenja, njegov odnos do bolezni, zdravja in smrti. Spremenili so se okolje, kvaliteta življenja, etične vrednote človeka, predvsem pa družbenoekonomski odnosi, ki so ustvarjali pogoje za različne medicinske vidike.
Človek si je počasi, toda odločno podrejal naravo. Postajal je bolj prilagodljiv, prožnejši in preudarnejši. Nikdar pa ni mogel zatajiti preteklosti, svojih korenin. Nasprotno, sedanjost sili človeka, da vsak dan ponovno izhaja iz preteklosti, da se vsak dan “ponovno rodi”. Tako sta se v medicini, bolj kot v drugih strokah, preteklost in sedanjost močno zbližali. Zdravilni postopki, ki so danes sprejemljivi, postanejo lahko že jutri sporni, nikdar pa tako neprimerni, da jih ne bi čez čas ponovno sprejeli. Veličina medicine je v tem, da se ponavlja. Njen razvoj je selektiven in zavrača vse tiste postopke v zdravljenju, ki so se v preteklosti pokazali škodljivi. “Predvsem ne škodovati!” so rekli stari zdravniki. To je zlato pravilo, upoštevala ga je tudi ljudska medicina. In to je tudi danes prvo vodilo medicinske etike, ki sicer v vseh razvojnih obdobjih ljudske medicine ni bilo zapisano, bilo pa je vedno živo prisotno pri vseh ukrepih, ki so jih imeli za zdravilne.
Ta dialektični razvoj človeške skrbi za zdravje je bil zaznaven že v prvih civilizacijah, pozneje v zgodovini in je še danes. Opravil pa je poleg medicinske tudi veliko družbeno poslanstvo, saj je bil “nadčloveški” in je povezoval ter zbliževal plemena, narodnosti, ljudstva in vse človeštvo. Ljudsko zdravilstvo je poleg svoje osnovne naloge opravilo še veliko kulturno poslanstvo, na katerega danes radi pozabljamo. Vse to nosi človek globoko v sebi in se temu primerno tudi ravna. Posebno v primeru bolezni. Bolezen lahko nepričakovano pretrga nit življenja, zato je ta faktor tveganja v našem življenju prav v ospredju. Človek je v preteklosti storil vse, da je bil njegov boj za življenje bolj uspešen. Zato je obnašanje bolnega drugačno kot pri zdravem človeku. Ko človek zboli, se oglasi v njem misel na preteklost, želja po ozdravitvi, strah pred smrtjo. To “usedlino” nosimo v sebi, moramo jo poznati, da bi bolje razumeli bolnika, ki v stiski sega po najrazličnejših zdravilih in ravna tako, kot mu veleva preteklost. Na ta način bomo tudi razumeli fenomen samozdravljenja, pojav, ko se večina ljudi najprej skuša pozdraviti sama, z domačimi zdravili. Šele čez nekaj dni, če zdravljenje ni uspešno, se bolniki napotijo k zdravniku. To navado smo podedovali od prednikov in jo še danes nosimo v sebi. Ljudsko zdravilstvo še ni dovolj raziskano, zlasti ne v luči socialne antropologije. Prav tako niso razčiščeni odnosi med ljudsko in sodobno, znanstveno medicino. Na ljudsko zdravilstvo ne smemo gledati izolirano, saj gre za del aktivnosti človeka in družbe v njegovi ožji in širši okolici, v sedanjosti in preteklosti, v svetu, ki ga obkroža. Posamezni elementi ljudskega zdravilstva so enaki pri večini ljudstev, medtem ko so drugi značilni samo za posamezne kulture. Tako so bile rastline (in so še danes) najbolj pogosto zdravilno sredstvo v vseh ljudskih medicinah. Pred približno 3000 leti je veliki zdravnik Asklepios iz Tesalije postavil takle vrstni red uporabljenih zdravilnih sredstev: Najprej beseda, nato rastlina, na koncu pa nož!
Obstaja tesna povezanost med ljudskim zdravilstvom in socialno-ekonomskim razvojem družbe. Zdravstvena kultura ljudi je z dvigom ekonomske moči dobivala hkrati tudi nove razsežnosti. Zatrte so bile masovne bolezni, kot so tuberkuloza, malarija in druge nalezljive bolezni. Hkrati so se začele širiti socialne bolezni (srčne bolezni, sladkorna bolezen), zoper katere je moralo ljudsko zdravilstvo iskati nova zdravila in se mora torej prav tako spreminjati in prilagajati novim družbenim razmeram.
V zadnjem obdobju se je zanimanje za ljudsko zdravilstvo povečalo. Vzrok za to je verjetno v krizi, v kateri se je znašla sodobna medicina, povzročila pa jo je tehnološka revolucija v medicini, ki je nekdanji tesni odnos med zdravnikom in bolnikom povsem zanemarila in prepustila bolnika aparaturam in laboratorijem. To je bolnika zelo razočaralo, navdal ga je občutek ogroženosti, ki ga vodi nazaj k naravi.
In smo takoj spet na začetku, pri trajnostnem razvoju. Brez zdravega okolja (naravno pridelana hrana, kakovostna voda, varčevanje z naravnimi viri, …) in socialne uravnovešenosti (beri: višji ekonomski prag preživetja) tudi gospodarski steber ne bo prenesel vseh bremen razvoja…
ADD:
Le zakaj se torej lotiti »oživitve« slovenskega ljudskega zdravilca ? Mnogo razlogov smo že navedli do sedaj; lahko bi zaročili to, kar počnemo, s starim rekom »če že ne nuca,pa naj vsaj ne škodi« , vendar ni naš cilj samo kanček vnosa reda v pojem zdravilec, ki je kot beseda prepogosto zlorabljena; ne gre tudi samo za ohranjanje nečesa zaradi ljubezni do preteklega. Bolj gre za funkcionalno poklicno profiliranje obsega znanj, veščin in metode (metod) dela kot takšne s preprostim motivom, da se vrstni red zdravljenja > beseda > zdravilo > nož (kot danes vse teče) bolj osredotoči na besedo in naravno zdravilo (poudarek je na naravno) in bo nož le v skrajni sili potreben.
In na koncu naj vsem, ki se v tem našem izvajanju in izzivanju »najdete« zapišemo, da smo pri tem iskanju znanja in poti oživitve poklica ljudskega zdravilca zelo odprtih vrat. Veseli bomo vsake iztočnice, sodelovanja, usmeritve, saj smo tkalci in smo mreža. In za nas ne velja – kar nam je v dosegi, cenimo malo.
Zlatko Križan,
Viri in literatura
BOHINC Pavle, Koren lečen koren strupen, Ljubljana 1992
BORISOV Peter: Od ranocelništva do začetkov znanstvene medicine na Slovenskem, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1977.
BORISOV Peter: Pregled razvoja medicinske miselnosti in odkritij, Univerza Edvarda Kardelja, Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, Ljubljana 1980.
DVORŠAK Andrej: Padarske bukve, Ljubljana 1996
MINAŘIK Franc: Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila, Lek, Ljubljana 1971.
MÖDERNDORFER Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana 1964
PERTL Eman: Zdravstvo med Muro in Dravo s posebnim ozirom na razdobje 1850-1941, v: Svet med Muro in Dravo, Obzorja, Maribor 1968, str. 516-588.
VOGEL Aleksander: Ljudski zdravnik, Ljubljana 1975
ZADRAVEC Jože: Ljudska medicina v Prekmurju, Pomurska založba, Murska Sobota 1985;
In še preko 280 naslovov in avtorjev…
Opomba avtorja !
Opomba: poudarek je na metodi in ne na zdravilcu!